Analitična psihologija je smer psihologije, psihoterapije in psihoanalize. Imenuje se tudi jungovska psihoterapija ali jungovska (psiho)analiza po njenem začetniku švicarskem psihiatru Carlu Gustavu Jungu (1875-1961). Njegov pogled na osebnost in svet je nastajal na podlagi lastnega praktičnega dela s pacienti, raziskovanja sebe in svojega življenja ter raziskovanja različnih kultur, religij in mitologij. Gre za celosten pristop k razumevanju človeške narave, ki poudarja pomen uravnotežanja zavednih in nezavednih vsebin duše.

Ne dela le na lajšanju simptomov, ampak išče vzroke in tako omogoča trajno osebnostno spremembo. Namen analize je, da posameznik v dialogu z analitikom pridobi vpogled v nezavedne procese in odseve Jaza v sanjah, podobah in simbolih vsakdanjega življenja. Tako bolj jasno vidi svoje življenje ter razvija občutek cilja in smisla. Cilj analitične psihologije je individuacija, vseživljenjski proces postajanja avtentičnega posameznika in udejanjanje njegovega življenjskega namena, ki je običajno bolj intenziven v drugi polovici življenja.

No tree, it is said, can grow to heaven unless its roots reach down to hell.

Carl Gustav Jung, CW 9ii, p.43

Jung se je strinjal s Sigmundom Freudom (1856-1939), utemeljiteljem psihoanalize, glede tega, da na posameznikovo izkušnjo vplivajo dejavniki osebnega nezavednega, to so kompleksi, ki izhajajo iz zgodnjih življenjskih izkušenj in težav. Predvsem pa je poskušal prodreti globlje v nezavedno, tako je osebni dimenziji dodal še kolektivno.

Gre za skupno izkušnjo vsega človeštva ne glede na prostor in čas. Najbolj znane vsebine nezavednega so arhetipi persone, sence, anime in animusa ter Selfa, ki jih v analitični psihologiji raziskujemo preko simbolnega jezika sanj, umetnosti, ljudskih pravljic, mitologije, alkimije, kozmologije in religije.

Analitična psihologija skozi proces individuacije, to je procesa (samo)raziskovanja in (samo)spoznavanja, omogoča razvijanje občutka stika s seboj, ki je pogosto trajen. Preko dela na sebi in osebne rasti posameznik pridobi uvide v globlje vzroke in lahko začne priznavati pomen težav, izzivov in tragedij lastnega življenja.

Tako skozi proces raziskovanja duše vzpostavi stik z nezavednim kot izvirom psihične energije in notranje zdravilne moči ter bolj zavestno stopa po poti svojega namena.

Kdaj začeti s psihoterapijo?

  • Preobremenjenost z zahtevami življenja

  • Nezadovoljstvo z življenjem

  • Občutek, da vam/nam nekaj manjka

  • Občutek, da niste/nismo na pravi poti

  • Želja, da bi imelo vaše/naše življenje več smisla

  • Želja, da bi udejanjili svojo kreativnost

  • Pomanjkanje volje in energije, motenj spanja, izgorelosti in depresije

  • Tesnobnosti in panike

  • Občutka utesnjenosti in strahov

  • Občutka manjvrednosti, nesposobnosti, nemoči in pomanjkljivega delovanja v vsakdanjem življenju

  • Občutka zapuščenosti in nepovezanosti

  • Težav v odnosih, v službi in šoli

  • Izgube bližnjega, službe, smisla in (podaljšanega) žalovanja

  • Poglobljene krize srednjih let

  • Kronične bolečine in bolezni

  • Smrtno nevarne / življenjsko ogrožujoče bolezni

  • Odvisnosti

  • Problemov s seksualno orientacijo

Pomembno je, da poskušamo poiskati globlji pomen teh stanj. Analitična psihologija ne vidi težav kot ovir, ki pripeljejo do duševnih in fizičnih posledic. Naravnana je tako, da poskuša najti njihov smisel, namen in vzpodbuditi spremembo naravnanosti posameznika do njegovih težav.

Približati videnje, razumevanje in sprejemanje lastnih težav. Na takšen način želi doseči trajno notranjo spremembo v skladu z naravo posameznika.

Kako izgledajo srečanja

Klient lahko v odnosu z analitikom ali specializantom deli svoje težave, čustva, upanja, razočaranja in pomembne dogodke iz svojega življenja.

Vabljen je tudi, da deli svoje sanje, dnevne fantazije in kreacije (risbe, slike, skulpture, pesmi, imaginacije). Te vsebine omogočajo uvid v nezavedni del klientove življenjske situacije. Te niso nujni del srečanj, so pa dobrodošle, saj omogočajo uspešnejši in finančno ugodnejši proces jungovske psihoterapije.

Pomemben del srečanj je odnos med klientom in analitikom ali specializantom. V življenju klienta se pogosto pojavljajo vzorci, ki se ponavljajo. Prav te vzorci se lahko pojavijo tudi v psihoanalitičnem odnosu, kjer predstavljajo priložnost, da pridobi klient boljši uvid v njih ter s pomočjo dela na vzorcih omogoči in doseže osebno rast. Pomemben del srečanj je pogovor o pozitivnih in negativnih čustvih do analitika ali specializanta.

Pogovor o vseh treh delih klientu razjasni situacijo, mu približa dejstvo, da imamo ljudje podobne težave in ga pripelje do uvida na različnih ravneh njegovega obstoja s tem pa do trajnih zavestnih sprememb v njegovem življenju.

Koliko časa trajajo srečanja

V primeru določenega problema, ki ga klient želi razrešiti se odločimo za svetovanje, to je problemsko usmerjeno delo, ki lahko traja od enega srečanja do nekoliko mesecev.

V primeru težkega življenjskega obdobja, reševanja konfliktov ali blaženja simptomov je lahko delo daljše in lahko traja tudi več let. Ko klient doseže zadovoljujoče izboljšanje in v življenju zopet najde smisel, se jungovska psihoterapija pogosto zaključi.

Klient pa se lahko odloči tudi za nadaljevanje procesa. Prav zaradi razbremenitve, ki jo doživlja, si namreč lahko želi nadaljevati z večletnim delom na sebi. V tem primeru cilj srečevanj ni več lajšanje simptomov, ampak podpora procesu individuacije – uresničevanja samega sebe.

Po uvodnih spoznavnih srečanjih lahko sledi delo v obliki krajšega svetovanja, daljše psihoterapije ali dolgotrajne analize po principu analitične psihologije.