»Besedilo o spontanem splavu bi raje označila kot ljubezensko izpoved mame do svojega nerojenega otroka. Roman je pisan zato, da se odpre tema ob kateri je toliko tišine in da se ob tem odpre tudi upanje.«

Katja Gorečan, avtorica knjige Materinska knjižica

Anja Mugerli, pisateljica in lektorica, v romanu odkrito spregovori o neplodnosti, umetni oploditvi, splavu.

Intimni film v katerem Joan Baez, legendarna pevka eterične lepote in nezemeljskega soprana, odkrito spregovori o svojem življenju in vseživljenjski stiski.

Kolo življenja je knjiga spominov in razmišljanj o življenju in umiranju.

Ločitev in razhod sledita trem fazam, tako kot vsi drugi obredi prehoda. Proces ločevanja se začne z odmaknjenostjo od odnosa in identitete, povezane z njim. Dogaja se na več ravneh, tako na čustveni, socialni, pravni, socialni in tudi duhovni. Temu sledi prehodno obdobje žalosti, negotovosti in redefinicije samega sebe. To je zelo pomemben »vmesni« prostor, kjer starega jaz več ni, novi jaz pa se še ni v celoti oblikoval. Ob koncu procesa ločitve se ženska pojavi v novi identiteti, včasih individualno, včasih v novem odnosu, v obeh primerih pa s spremenjenim občutkom sebe.

Poroka je eden najpomembnejših obredov prehoda v mnogih kulturah, ki označuje prehod iz enega obdobja življenja v drugega. Simbolizira združitev dveh posameznikov, ne samo v osebnem ali romantičnem smislu, ampak tudi v skupnostnem, duhovnem in včasih mitološkem smislu.

Izguba, težave in negotovost v zvezi s spočetjem, nosečnostjo in rojstvom lahko razumemo kot obrede prehoda. Kot iniciacijske izkušnje, ki spreminjajo identiteto, pogled na svet in odnos do življenja, smrti in telesa. Izguba otroka na kakršen koli način je eden najbolj brezupnih dogodkov, ki bi ga lahko ženska doživi v svojem življenju. Čeprav so te izkušnje v sodobni družbi pogosto nepriznane in prikrite, lahko te prehode z psihološke in mitološke perspektive vidimo kot srečanja z arhetipi smrti in ponovnega rojstva, Veliko materjo in senčnimi ženskimi vidiki.

Zavestno spočetje, nosečnost, porod in materinstvo so prehodi, ki globoko zaznamujejo življenje ženske. Ti prehodi so simbolični in jih je mogoče raziskati skozi arhetipe, sanje in rituale. Vsak vsebuje elemente klasične strukture obredov prehoda, to so ločitev, liminalnost in vključitev. Od tu pa izvira tudi njihova pomembnost tako na osebnem kot kolektivnem arhetipskem nivoju.

Tradicionalno je bil življenjski cikel ženske razdeljen na "tri krvne skrivnosti": prvo menstruacijo, porod in menopavzo. Ženski arhetip, ki se prenaša skozi kulturo in čas, odzvanja te krvne skrivnosti v upodobitvah dekleta (ki se bliža menstruaciji), matere (nosilke in negovalke življenja) in krone (varuhinje modrosti). Danes prepoznamo, da telo ženske zori skozi rojstvo, menstruacijo, porod, materinstvo, menopavzo in smrt. Poleg tega naša ženska telesa opravijo prehod tudi skozi spolno iniciacijo, pogosto pa tudi skozi nenačrtovane dogodke, kot so spontani splav, splav, hude bolezni in poškodbe.

Obredi prehoda vključujejo tako masko kot persono. Mnogi tradicionalni obredi so uporabljali maske za simboliziranje smrti stare identitete in pojav nove ter za označevanje prehoda iz enega statusa v drugega. Na ta način so prikazali, kako se persona spreminja med glavnimi življenjskimi prehodi. Poleg obredne vloge so maske za upodobitev preobrazbe uporabljali tudi v gledališču. Izraz "persona" namreč izhaja iz latinske besede »personae« ali "maska", ki se prvotno nanaša na maske, ki so jih nosili igralci v klasičnem gledališču. Tako kot so različne maske nosili v obredih in predstavah, tako tudi v življenju menjamo persono glede na naše vloge v različnih situacijah. Lahko rečemo, da je persona nezavedna psihološka struktura, za katero se večinoma ne zavedamo kdaj in kako jo uporabljamo. Maska pa je otipljiv, zunanji, fizični predmet, ki jo namerno nosimo in odstranimo v obredih in gledališču in lahko simbolizira tudi persono.

Ženski obredi prehoda, povezani z rojstvom in rojstnimi dnevi, pogosto zaznamujejo globoke preobrazbe – telesa, identitete in jaza. Rojstvo je kot prvi prehod zato tudi mejna izkušnja. Na te trenutke lahko gledamo kot na pragove, kjer ženska prehaja iz enega stanja bivanja v drugega.

Ženski obredi prehoda so iniciacijske izkušnje, ki označujejo velike mejnike na fizičnem, čustvenem in duhovnem potovanju ženske. Ti obredi, ki jih najdemo v tradicionalnih kulturah in odmevajo v sodobnem življenju, vodijo žensko skozi njeno razvijajočo se identiteto – in ji ponujajo pomen, preobrazbo in opolnomočenje.

Obredi in rituali prehoda ali »rites of passages« služijo kot močna psihološka orodja za označevanje pomembnih prehodov v življenju. Posamezniku pomagajo pri prehodu iz ene identitete v drugo, kar olajša njegovo osebno rast, zdravljenje in transformacijo. V mnogih kulturah obredi prehoda označujejo ključne življenjske prehode, kot so rojstvo, puberteta, poroka in smrt. S psihološkega vidika pa predstavljajo tudi globoke notranje preobrazbe – iniciacije v nove načine bivanja, razumevanja in odnosa do sveta.

Liminalnost je pogosto vznemirljiva ali negotova, ker zmoti znano. Pravzaprav pa je povabilo, da opustimo stare načine bivanja in odkrijemo nove. Ti trenutki namreč odpirajo prostor za transformacijo, ustvarjalnost in potencial za raziskovanje tega, kar postajamo. Pri tem so rituali in prakse tisti, ki nam pomagajo zasidrati in krmariti odprtost liminalnosti, tako da ji dodajo strukturo in pomen.

V analitični psihologiji odraža liminalni prostor prehod, ki predstavlja ključen trenutek v osebni preobrazbi in notranji rasti. Takrat se soočimo s pomembnimi odločitvami, vpogledi ali izzivi, ki od nas zahtevajo pogum, da bi lahko napredovali. Liminalni čas lahko predstavlja tudi daljše obdobje, ko se počutimo "med". Te trenutki prehoda prinašajo negotovost in globoko razmišljanje. Pogosto so neprijetni, vendar so bistveni za osebno rast in nastanek bolj pristnega sebe.

Romar, iskalec in popotnik so arhetipi, ki izpostavljajo temo potovanja, raziskovanja in preobrazbe. Imajo svoje edinstvene pomene in simbole, pa tudi skupne povezave. Romar se poda na potovanje do svetega mesta v želji, da bi se povezal z duhovno resnico ali višjim namenom. Iskalec združuje zunanje potovanje z notranjim potovanjem, ki ga vodi bližje k osebnemu smislu, namenu in lastni resnici. Popotnika zanima raziskovanje zunanjega sveta z namenom, da bi svet izkusil, pridobil znanje in rasel skozi srečanje z različnimi kraji in ljudmi.

Ob prehodu v novo leto nas nagovarja simbolika vrat. V analitični psihologiji nosijo vrata globok psihološki in simbolni pomen. Predstavljajo prehod, prag in možnosti, lahko so ovira ali pa vabilo za vstop v nov prostor – tako fizično, psihološko kot duhovno.

Čas okrog zimskega solsticija, najbolj temnega dela leta, lahko povežemo ne samo s simboliko teme, ampak tudi jame in maternice. Tako kot je maternica vir plodnosti, kreativnosti in življenja, je tudi v najtemnejši temi skrit plamen luči. Maternica ima, tako psihološko kot tudi kulturno in filozofsko, globok simbolni pomen. Predstavlja ustvarjalnost, skriti potencial, negovanje, zaščito, skrivnosti življenja in nezavedno.

Potovanje iskalca opisuje pot, na kateri se človek poda na iskanje globlje resnice, smisla ali razumevanja – sebe, sveta in morda tudi svetega. Gre za raziskovanje velikih življenjskih vprašanj in odkrivanje tega, kar leži pod površino vsakdanjega obstoja.

V nežni, ekspresivno lepi in popolnoma nerazvrstljivi »recovery« drami "The Outrun" se mora mlada ženska, zasvojena s hedonizmom, pijačo in drogami, boriti z okrevanjem na oddaljenih otokih Orkneyja, medtem ko se sooča s svojo zapleteno družinsko zgodovino. Izreden primer zdravilnega potovanja.